Alma Ajka, Maja Gal Štromar, ugledališčeni komični manifest
Avtor teksta, songov, režija in interpretacija: Maja Gal Štromar, glasba: Lado Jakša, glasbeno vodstvo: Tinkara Kovač, kostumi: Dada Volk - Sisi Lupo, luč: Siniša Milič, ton: Andrej Žibert.
Maja Gal Štromar je študij gledališke igre zaključila na Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa. Živi in dela v Ljubljani in je svobodna umetnica. Ukvarja se z gledališčem, filmom, pisanjem, prevajanjem in poučevanjem dramske igre tako doma kot v tujini. Leta 1991 je prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke. Objavila je že več svojih literarnih del: Goga 66000, Na predpomlad mi reci ti, Že češnječas, Amigdalino srce in Lju.beznica ali Svetloba po dekretu.
Maja se tokrat predstavlja z avtorskim projektom Alma Ajka. Gre za glasbeno-gledališko izpoved v treh slikah oziroma za kratko popotovanje notranje preobrazbe in osvoboditve skozi simboliko alkemističnih prehodov - črne, bele in rdeče. Predstava je nanizana iz monologov, proznih izsekov in poezije ter uglasbenih in odpetih songov, ki se skozi raznoliko tragikomično interpretacijo vrtoglavo izmenjujejo. Rečemo lahko, da je malo gledaliških igralk, ki bi imele tako širok ustvarjalni razpon, ki bi znale tako prepričljivo nastopati tako v humornih kot tragičnih vlogah ter tako bravurozno menjavati odrska razpoloženja. Večini gledalcev zapusti sladko-grenki okus, ki se ne poleže niti po nekajdnevnem premoru po predstavi, saj je ta brezkompromisno ogledalo današnjega sveta, ki iskreno govori o nas tu in zdaj. Ob njej se boste lahko od srca nasmejali, pa tudi globoko zamislili. Igralka francoskega šarma in istrske neposrednosti v monodrami preigra neštete gledališke poetike, dramske perspektive, vse od patetike pa do ironije, pokaže neštete obraze, paleto glasov, obenem pa ostaja avtentična in iskrena. Navidezno koketira z občinstvom in vabi na kratko potovanje notranje preobrazbe, hkrati pa prebuja občutljivost, ozavešča človečnost in razpira prostor vrednot, ki niso same po sebi umevne, temveč jih je treba vedno znova klicati v naše bivanje, kajti - "Biti to, kar v biti smo, in v smelosti in osamelosti vztrajati, zahteva čisto srce in junaški pogum!"
